SVETA DEŽELA PRED 800 LETI

(prvi prihod frančiškanov v svete kraje)

Ko so frančiškani pred 800 leti stopili na tla Svete dežele,  v letu 2017, je že minilo 30 let odkar je Jeruzalem že bil v rokah muslimanov, po osvajalcu Saladina. Kakšna je bila takrat situacija, ko je bilo edino mesto Akko še zadnja utrdba križarjev na ozemlju Svete dežele?

Prihod prvih frančiškanov v Sveto deželo je bil v letih 1215 – 1217. Brata Elija je sv. Frančišek Asiški na binkoštnem kapitlju 14. maja 1217 imenoval za služabnika (provinciala) Province sv. Dežele. Že jeseni istega leta so se izkrcali na novi in nepoznani zemlji na Vzhodu.

V tem času je bilo mesto Akko zaradi padca Jeruzalema v rokah muslimanov, glavno mesto latinskega kraljestva. Verjetno tudi najbolj prometno pristanišče na svetu. Vojaški kontingenti in romarji so v glavnem privezovali svoje ladje prihajajoč iz Brindisija in Messine. Množice so se odzvale na klic papeža Inocenca III., ki je leta 1215 klical na križarsko vojno.

Mesto je bilo napolnjeno s posvetnimi in svetimi ustanovami. Tudi zunaj mesta Akko je bilo polno vojakov različnih narodnosti, razmeščenih daleč proti Haifi. V množici  romarjev in klerikov, ki so se v teh tednih zbrali v Akkonu, je Jakob iz Vitrija odkril, da je mesto brez visokega slovesa. Ob pogledu na okolico, je zabeležil: »Zaradi strahu pred Saraceni še nisem obiskal Svetega mesta Jeruzalema. Nahajam se v posebni situaciji, ko sploh še nisem pil, pa čeprav sem že do vratu v vodi«. Situacija je zapletena, v njej se nahaja tudi brat Elija in njegovi tovariši.

Poraz križarjev pri Hatimu

Peta križarska vojna je bil še zadnji poizkus osvoboditve svetih krajev izpod muslimanskega zavzetja. V širšem političnem kontekstu, se je brat Elija znašel sredi navzkrižja interesov in še prihod sv. Frančiška, ki gre v Damietto v delto Nila. Potreben je širši pogled na interese 13. stoletja. V absolutni prednosti zahodnega krščanskega sveta je bilo ponovno zavzetje Jeruzalema, ki je bilo po bitki pri Hatimu 4. julija 1187 za križarje izgubljeno. Salah-ed-din (Saladin) je kot vojskovodja prizadejal križarjem hud polom. Nedopovedljivo škodo je pomenila tudi izguba relikvij sv. Križa. Skorajda vse križarske postojanke so padle.

Papež Gregor VIII. je  bulo Audita tremendi, 29. 10. 1187, klical na tretjo križarsko vojno (1189-1192). Pri vseh naporih in z navzočnostjo Frankov v Levantu, je uspelo Jeruzalemsko kraljestvo le delno vzpostaviti, vendar ne tako kot v nekdanjih mejah. S pogodbo v Jaffi med Richardom I. in Salahadinom je bilo sklenjeno, da križarji dobijo ozek obalni pas med Jaffo in Tyrom. Sem je spadal tudi Ciper, ki ga je prevzela dinastija Lusignan. Obalni pas je bil 20 km širok in od severa proti jugu dolg 150 km. K temu je pripadala tudi grofija Tripoli in kneževina Antiohija.

 Prvi bratje in Frančišek v Sveti deželi

Na generalnem kapitlju 1217 je bil brat Elija iz Cortone imenovan za prvega provinciala province Sv. dežele. Še istega leta so se prvi Frančiškovi bratje naselili na Jutrovem v mestu Akko. Staro pristaniško mesto so križarji osvojili v 20 – dnevnem obleganju in so ga poimenovali »Saint Jean d'Acre« (Sv. Janez v Akonu). Zgradili so mogočno utrdbo, palače in cerkve v novem gotskem stilu. Še zdaj je ohranjena mogočna jedilnica (refektorij) križarjev Joanovcev.

Frančišek in njegovo hrepenenje, da bi deloval med muslimani (Saraceni)

Frančišek je vedno negoval željo, da bi deloval med muslimani. Tega ni hotel z orožjem, ampak s pristno in živo vero v Kristusa. Jasno mu je bilo, da bodo bratje v uboštvu in ponižnosti uspeli tudi med muslimani in bodo prejeli vse potrebno za življenje. Njegovo misijonsko poslanstvo je bilo poslanstvo miru in dialoga. Pripravljen je bil na dialog s tistimi, ki so bili v preteklosti največji nasprotniki.

V 16. poglavju Nepotrjenega pravila (NbReg) je Frančišek nakazal dva načina, kako naj bratje ravnajo v odnosu do Saracenov.

Prvi misijonski korak Manjših bratov naj bo preprosto, enostavno in zgledno krščansko življenje v muslimanskem okolju. Po tem zgledu življenja naj sledi zgled Besede, vendar z omejitvijo: Samo, če bo to Gospodu ugajalo! Ti napotki Ubožca so bili v takratnem krščanskem svetu povsem nenavadni. Muslimani so bili izenačeni z izrazom zla, a sv. Frančišek jih sprejema kot ljubeznive brate. Tudi njim, kakor vsemu stvarstvu, je hotel biti Frančišek brat in njihovo zveličanje je cenil enko kot krščansko. Hotel jim je pridigati o Kristusu, pa čeprav bi za to moral v smrt.

Na prvi poizkus, da bi pridigal muslimanom v Siriji, se je Frančišek podal že leta 1212. Ladja je pred Dalmatinsko obalo v neurje in se je zato vrnil v Italijo. Drugi poizkus je imel med 1213 in 1214. Tokrat je hotel iz Španije v Maroko. Ker je na poti zbolel, se je moral predčasno vrniti. Tretji poizkus mu je uspel in zgodil se je znameniti obisk pri Sultanu v Egiptu leta 1219.

Posebej je pomenljiv ta dogodek tudi zato, ker ni za nobeno drugo dejanje sv. Frančiška tako natančnih dokumentov, kot je njegov obisk pri Sultanu Malek-el-Kamilu.

Najzgodnejše pričevanje tega dogodka na pargamentu izhaja še za življenje sv. Frančiška, še preden je napisal svojo Oporoko. Prvi dokument imamo od sv. Jakoba iz Vitryja (1170-1240), ki je bil škof v pristaniškem mestu Akko. Izredno učen duhovnik in pridigar je bil tudi škof 1216-1228 v Akkonu. Bil je osebno navzoč v peti križarski vojni v Egiptu, ko so hoteli križarji zavzeti pristanišče Damieto in s tem odločitev za ponovno zavzetje Jeruzalema iz rok muslimanov. In tudi Frančišek je bil takrat navzoč. V pismu papežu Honoriju III. Škof Jakob piše o tem pustolovskem dogodku o Ubožcu pred Sultanon: »Učitelj teh bratov in tudi ustanovitelj Reda je pravi božji prijatelj in zelo upoštevan med ljudmi. V naš tabor je prišel ves razvnet in se za vero ni bal, ko je šel v tabor naših nasprotnikov. In nekaj dni je pridigal v saracenskem taboru Božjo besedo, vendar z malo uspeha…«

Še nadaljnjih šestnajst besedil od enajstih različnih avtorjev je, ki poročajo o obisku sv. Frančiška pri Sultanu El Maleku. Najobsežnejša so poročila Jakoba iz Vitryja »Historia Orientalis«(Zgodovina Vzhoda). Potem je tu še br. Tomaž Čelano, ofm, kot prvi biograf sv. Frančiška, Bonaventura, Br. Jordan. Vsi poročajo o Frančušku pred Sultanom, a vsaj skozi svoja očala.

Kako je prišlo do pete križarske vojske?

Papež Inocenc III. je leta 1203 znova pozval na novo križarsko vojno, ki je imela cilj, znova osvojiti svete kraje. Po uničujočem porazu, ki ga je Sultan Saladin zadal krščanski vojski pri Rogovih Hatima nad Genezareškim jezerom, je bil že osvojeni Jeruzalem leta 1099, znova v muslimanskih rokah.

Po smrti Inocenca III.leta 1216, je njegov naslednik  Honorij III. nadaljeval s pripravami na križarski pohod. Leta 1217 so se prve čete odpravile na Vzhod. Vojvoda Leopold VI. Avstrijski, je bil prvi, sledil mu je madžarski kralj Andrej. Akko je bil glavno mesto križarske države namesto Jeruzalema. Križarji so po prihodu v Palestino opravili najprej nekaj operacij proti muslimanom; npr. pod goro Tabor je bila večja bitka. Še danes so vidne ruševine tega dogodka. V maju 1218, se je boj prenesel v Egipt. Križarji so predvidevali, da bodo od tam najlažje znova osvojili Jeruzalem. Damieta, pristaniško mesto v Egiptu ob izlivu vzhodnega rokava Nila v Sredozemsko morje, je bilo zelo važno arabsko pristanišče, ki so ga hoteli križarji osvojiti. Tako so pričeli z obleganjem mesta v Nilski delti. Brat Frančišek je prišel tja poznega poletja in se je pomešal med križarje.

BRAT FRANČIŠEK PRIDE PRED SULTANA

Poleti, 24. junija 1219, na praznik Janeza Krstnika, se je v Anconi vkrcal na križarsko ladjo. Viri poročajo, da je bil z njim spremljevalec brat Peter iz Katanije, njegov neposredni naslednik, kot vrhovni predstojnik reda (Generalni minister). Število bratov spremljevalcev je bilo gotovo večje, ker so bili namenjeni ostani na Vzhodu kot misijonarji. Provinca Sv. Dežele je potrebovala misijonarje. Plovba se je kratko ustavila na Cipru in dosegla končni  cilj v Akkonu.

Brat Elija je v Akkonu sprejel ustanovitelja reda z velikim veseljem. Nekateri zgodnji frančiškanski viri poročajo o prihodu Svetnika takole: „Čeprav popolnoma presunjen in obenem težko bolan, je plesal v prekipevajočem veselju, da je smel stopiti na tla svojega Gospoda in njegove svete Matere“.

Postanek v Akkonu je bil le kratek čas. Frančišek se je podal v s križarji proti Damietti v Nilovo delto, ki sojo  križarji že oblegali. V srcu je imel samo eno željo, da bi se osebno srečal s Sultanom. Tam je najprej doživel brezobzirnost in aroganco mnogih udeležencev. Videl je ropanje in pohlep po imetju. Spoznal je, da to ni pravična vojna in Bogu prav nič dopadljivo dogajanje. Križarjem je preroško branil napad na muslimansko vojsko. Na žalost je žel preklinjanje in jezo. O tem poroča Tomaž Celanski. 29. avgusta 1219 je prišlo do občutnega poraza krščanske vojske.

Po tej bitki, kjer so seveda tudi muslimani utrpeli veliko škodo, je še prihajalo do novih krvavih bojev med sovražnimi vrstami vse do premirja. Sultan Melek-el Kamil, nečak Saladinov in Sultan muslimanskega ozemlja, je sovražnikom ponudil celo mirovni sporazum. To priložnost je Frančišek razumel kot Božji dar, kot čas za priložnost, da bi šel v tabor „Saracenov“ ali „nevernikov“. Sam ni bil prepričan, če se bo tudi živ vrnil. Asiški Ubožec je predvsem hrepenel po tem, da bi muslimanom in Sultanu oznanil Božjo besedo. Najprej je ta načrt predstavil papeškemu odposlancu,  kardinalu Pelagiju in ga prosil za dovoljenje. Čeprav kardinal ni imel razumevanja za tak podvig, bil je celo prepričan, da vodi v smrt, mu pa načrta ni preprečil, ker je vedel, da ta edinstveni mož uživa papeževo podporo. Tako se je brat Frančišek iz Assisija napotil v sovražni tabor v prvih dneh septembra v spremstvu brata Iluminata iz Rietija. Frančiškanski viri poročajo, da sta kmalu padla v roke sovražnikov. Muslimanski vojaki sto ju pretepli, ker so ju sumili, da sta vohuna. Ker pa je bilo premirje, so ju pustili zaradi pogajanj o miru s Sultanom ali pa, da sta ubežala iz krščanskega sovražnega tabora, ker sta bila neoborožena. Na glas sta klicala: „Sultan, Sultan!“ In končno so ju pripeljali preden. Popolnoma nepredvidljiva scena: Dva krščanska berača v sivorjavi kuti, muslimanski kralj v izbranem oblačilu. Brata križarjev in voditelj Saracenov si stojijo nasproti – sredi križarske vojne. Vsi viri enotno poročajo: Malek - el Kamil je sprejel Frančiška z velikim spoštovanjem. Zelo se je potrudil za svojega gosta, kot poroča Jordan iz Giana v svoji kroniki, ga je celo negoval, ker je imel rane od pretepa vojakov ob prihodu čez frontno linijo in zaradi malarije in očesne bolezni po močnim egiptovskim soncu.

Brat Frančišek je pogumno pridigal muslimanskemu kralju o Kristusu. Poleg frančiškanskih kronistov o teh pomembnih dogodkih poroča tudi Jakob iz Vitryja, škof v Akkonu. Kot očividec piše v “Zgodovini Orienta“: „V mojem času, ko je Frančišek oznanjal vero v Kristusa, so mu   Sultan in vsi njegovi zelo prisluhnili. Celo zbal se je, da bi se kdo izmed vojakov zaradi njegovih ognjevitih besed spreobrnil in prestopil na stran krščanske vojske. Zato mu je ukazal, naj se z vso častjo in varnim spremstvom vrne nazaj v krščanski tabor. Ob slovesu mu je dejal: 'Moli zame, da mi bo milostljivi Bog razodel tisti zakon in tisto vero, ki mu je najbolj dopadljiva'.

Da je bil Svetnik v resnici pri Sultanu v Egiptu, potrjujejo tudi arabski viri. Ti poročajo o nekem Fakr-el-Din-Farisi, o zelo vplivnem mistiku na Sultanovem dvoru. Nagrobnik tega  Fakr-el-Din-Farisi nosi napis: „Ta je vsem poznan po svojih krepostih. Njegov dogodek z al Malik-al Kamilom in kar se je zgodilo z menihom, je zelo pomenljivo“. Imenovani menih je lahko samo Poverello. Prišel je k Sultanu brez težav, ker je bil oblečen podobno kot „Sufi – muslimanski mistik“ in je nastopil kot verski poslanec in ne kot politični posrednik. Kot mistik, se je Frančišek srečal z mistikom. In Sultan, ki je znan po tem, da je bil zelo odprt za verska vprašanja, mu je prisluhnil. Minilo je veliko časa. Frančiška je posebej ganilo, da ti „neverniki“ molijo celo petkrat na dan. Znova je slišal muezina, ki je petkrat na dan povzdignil svoj glas k Bogu. Svetnik je v njih videl brate, ker je tudi zanje Kristus prelil svojo kri. Kot brate jih je videl tudi zaradi molitvene povezanosti z Bogom.

Sultan je bil prevzet zaradi vere tega majhnega in preprostega moža. Bil je kristjan, popolnoma drugačen kot ostali. Vse to je tako daleč od sovraštva in nasilja.

Dva tedna po prihodu Frančiška se je končalo premirje in prišel je trenutek slovesa. Sultan ga je hotel bogato obdariti z darovi in denarjem. Frančišek, ki je hotel biti vedno ubog in njegovi bratje so ga zelo posnemali, je darove ljubeznivo odklonil. Morda je Sultan el-Kamil pomislil na suro v        Koranu, ki naroča dvoje: dajati miloščino revežem in skrbeti za podporo mošejam. Svetniku je predlagal, naj vzame denar za uboge in za vzdrževanje cerkva. Frančišek je tudi to izključil. Predenj je prišel brez orožja in bogastva in tak je hotel tudi oditi; popolnoma nag slediti nagemu Kristusu. Nekaj pa je le romar iz Assisija vzel s seboj: rog iz slonove kosti. S takšnim rogom muezin kliče k molitvi (ta rog se nahaja v muzeju v Assisiju).

Približala se je ura slovesa. Malek – el Kamil, duhovnik in politični voditelj muslimanskega sveta, je prosil Frančiška za molitev, tako poročajo biografi, Jakob iz Vitryja in Bonaventura. Nato je dal Sultan Frančišku in njegovemu sobratu prosto pot.

V resnici je bilo to zgodovinsko srečanje. Znamenje upanja sredi krvave verske vojne. Medtem ko so se kristjani in muslimani medsebojno bojevali in vsaka stran je bila prepričana v pravično in sveto vojno, je stal majhen, neoborožen kristjan, brez slehernega imetja pred najvišjim predstavnikom države in muslimanske vere.

+ + +

Če se je Frančišek po srečanju s Sultanom vrnil v Jeruzalem ali v Betlehem ni povsem gotovo. Najstarejši viri ne poročajo o tem. Dejstvo je, da je vojna med križarji in muslimani še trajala. In kar še govori proti temu, da bi Frančišek obiskal svete kraje? Papež Honorij III. je prepovedal romanja v Jeruzalem, ker so bila obtežena z velikim prispevkom, ki so jih muslimani zahtevali od romarjev za obisk svetih krajev. S tem bi muslimane denarno podpirali. Se je mar Frančišek kot apostolski in katoliški mož tega držal? Ali je šel preko tega? Brat Angelus Clarenus namreč poroča, da je Frančišek od Sultana prejel pismo, ki mu je dovoljevalo brez plačila vstop na svete kraje. Ali je bila to zgolj pobožna želja brata Angelusa ali resničnost? V nadaljevanju pa isti brat pripoveduje, kako je Ubožec stopil na Betlehemske poljane, kako je stal na obali Genezareškega jezera in kako je v Kani pil vino, kako je noči prebil v molitvi na samotnem griču, kako se je čez dan premikal po vaseh in kako je končno prispel v Jeruzalem in objokoval Kristusovo trpljenje in kako je nekaj dni kasneje pel na gori Vnebohoda. Prav tako poročajo Fioretti, da se je Sultan na smrtni postelji spreobrnil in postal kristjan.

Poleti 1220, se je Frančišek vrnil z bratom Elijem, provincialom Sv. Dežele, s Petrom Cattanijem, njegovim namestnikom, z bratom Cezarjem iz Speyerja iz Akkona v Italijo in pristal v Benetkah. Po tradiciji na beneškem otoku San Francesco del Deserto, kjer je ostal nekaj časa in potem šel naprej.

Po končanem premirju so križarji z velikimi izgubami le osvoji Damietto in s tem so jim bila odprta vrata v Kairo in naprej v Egipt. Peta križarska vojna tako ni uspela pridobiti Jeruzalema. Nadaljevala je pot proti Kairu, kjer so jim pa Egipčani preprečevali poti s poplavljanjem poti po Nilovi delti. V letu 1221 so križarji morali zapustiti Egipt.

Prav ta Sultan el-Kamil je bil končno tudi kasneje pogajalec s cesarjem Friedrichom II. Pri tem križarskem pohodu je 18. februarja 1229, brez prelivanja krvi dosegel sporazum, da so prejeli kristjani zagotovljen prost dostop do svetih mest, tudi do Tempeljskega prostora, do Haram al-Sherif z Al-Akso in Omarjevo mošejo, ki ju je prepustil muslimanom, tako do kristjani in muslimani lahko romali v Jeruzalem k svojim svetiščem.

FRANČIŠKOVI SINOVI OBNOVIJO SVETIŠČA V SVETI DEŽELI

Egiptovski Sultan Bajbars II. je leta 1309, dovolil „Bratom z vrvjo“ (tako so imenovali frančiškane na Vzhodu), da se naselijo pri Dvorani zadnje večerje na Sionski gori, pri Božjem grobu in v Betlehemu in da opravljajo sveto bogoslužje. Dekret Sultana Baybarsa se je nanašal izključno na frančiškane. To je prvi dokument najvišje muslimanske oblasti, ki uradno imenuje frančiškane kot „varuhe krščanskih mest“.

Papež Janez XXII. je leta 1328 dal predstojniku Sv. Dežele naročilo, naj pošlje dva brata na svete kraje.

Manjši bratje, kakor že sam redovni Ustanovitelj, so zelo častili Kristusovo človeško naravo. Tako so si šteli za veliko čast, da smejo znova vzpostaviti nekdanja svetišča že iz Bizantinske dobe, pa znova iz križarske, da obnovijo ne samo svetišča, ampak da znova vzpostavijo sveto liturgijo. Njihovo delo se je uresničevalo v dveh smereh: ponovna vzpostavitev tistih svetišč in bibličnih mest, ki so ostala za križarji, npr. cerkev Božjega groba, cerkev rojstva v Betlehemu in potem še mesta bizantinske in križarske dobe, ki so bila po večini razrušena. Tako lahko gledamo na to zgodovino skozi dve obdobji. Prva se razteza od  začetka 14. stoletja do leta 1920, druga pa od 1920 do danes.

Prvo obdobje je čas muslimanskega (arabskega in turškega) vladanja v Palestini. To je bil za frančiškane izredno težak čas. V času turškega vladanja so bili frančiškani kot tujci označeni kot podaljšek zahodnih velesil in s tem sovražni Otomanskemu cesarstvu. Naklonjenost so si morali sproti pridobivati pri lokalnih oblasteh. Pridobivanje zemljišč ob svetiščih in dovoljenja za gradnje so bila povezana z izrednimi težavami.

Zamenjava oblasti v Palestini po prvi svetovni vojni (1914-1918) s propadom Otomanskega cesarstva, je imela za posledico izboljšanje tega stanja. Največ novih svetišč na starih zgodovinskih temeljih je nastalo v tem času, z izjemo v času druge svetovne vojne, ko so gradnje zastale.

Dokončen povratek „bratov z vrvjo“ v Sveto deželo se je zgodil leta 1333 z izredno naklonjenostjo kralja Roberta Anjou in njegove soproge Sancie z Mallorke. S posredovanjem brata Ruggero Garinija, generalnega ministra frančiškanskega reda, je omenjeni kraljevski par odkupil od egiptovskega Sultana Malek An-Nasser Muhammeda, dvorano zadnje večerje na Sionu za 20.000 ali kot nekateri zgodovinarji trdijo, za 32.000 zlatih dukatov. Frančiškani so se tako mogli dokončno naseliti pri dvorani zadnje večerje, ko so ob njej zgradili križni hodnik in samostan in so dvorano znova obnovili. Današnja gotska obokana notranjost kaže na takratni čas. „Bratje z vrvjo“ so lahko opravljali liturgijo le tu, pri Božjem grobu in v Betlehemu. Mali samostan na krščanskem Sionu je postal središče bratov do 1551, ko so bili od tam znova pregnani.

FRANČIŠKANI POSTAVLJENI ZA VARUHE SVETIH KRAJEV  S STRANI CERKVE

Napore kraljevskega para Roberta iz Neaplja in Sancije z Malorke za frančiškansko službo na Svetih krajih, sta podkrepili še buli papeža Klemena VI., leta 1342, „Gratias agimus“ in „Nuper carissimae“, 21. novembra. S tem je bila s strani Cerkve izročena frančiškanom skrb za Svete kraje. Od tedaj lahko prihajajo bratje v službo v  Sveto deželo z vseh dežel sveta in so pod pokorščino gvardijana na Svetem Sionu.

BULA PAPEŽA KLEMENA VI. (1342)

Klemen, škof, Božji služabnik, svojim ljubljenim sinovom, generalnemu ministru in provincialnim ministrom Reda manjših bratov, pozdrav in apostolski blagoslov.

1. Zahvaljujemo Darovalcu vseh darov. Dajemo mu vso hvalo, ker je v naših ljubljenih otrocih, kralju Robertu in kraljici Sanci iz Sicilje, vzbudil tako veliko gorečnost in pobožnost. Ta dva sta svetel zgled darežljivosti, ko sta v svojih delih, ki sta jih izkazala našemu gospodu in odrešeniku Jezusu Kristusu v čast in spoštovanje do njegovega svetega groba in ostalih svetih krajev Onkraj morja.
2. Pred nekaj časa je Sveti sedež dosegla dobra vest kralja in kraljice. Svetemu sedežu sporočata, da sta z težkimi in napornimi pogajanji pri Sultanu iz Babilonije (t. p. Kairo), dosegla lastništvo Božjega groba, ki ga je posvetila Odrešenikova rešnja kri in tudi drugih svetih krajev. Sporočilo tudi navaja, da smejo bratje vašega reda za vedno ostati v cerkvi, ki se imenuje Božji grob in tam slovesno prepevati svete maše, opravljati božanski oficij, kar že delajo nekateri bratje Reda, ki so tam navzoči. Prav tako je isti Sultan izročil omenjenemu Kralju in Kraljici tudi dvorano zadnje večerje, kapelo, v kateri se je Sveti Duh razlil nad apostole in še drugo kapelo, v kateri se je Kristus po vstajenju prikazal apostolom in je bil tudi Tomaž navzoč. Kraljica se tudi zavezuje, da bo poskrbela za preživetje dvanajst bratov vašega Reda, ki bodo opravljali liturgijo v cerkvi Božjega groba skupaj s tremi laiki, ki bodo pomagali bratom.
3. Da bi se ta načrt, ki nam ga je Kraljica predložila in ga mi s svojo apostolsko oblastjo podpiramo, je potrebno, da na Svete kraje vedno pošiljamo pobožne brate in primerne služabnike v omenjenem številu.
4. Soglašamo s pobožnim in življenjsko pomembnim predlogom, ki sta ga dala Kralj in Kraljica in hvalimo njuno dejanje, ker je vredno božjega blagoslova. Njunim željam in razlogom smo naklonjeni in jih radostno podpiramo. S to Bulo vam dajemo z apostolsko oblastjo tudi ustrezno polnomočje za sedaj in v prihodnje na zahtevo Kralja in Kraljice, da odgovorni bratje v Redu tja pošljete sposobne in pobožne brate iz vsega Reda v določenem številu.
5. Glede na važnost in pomembnost te službe, je potrebno, da ste pri izbiri bratov za službo v čast Božjo pri Božjem grobu, kakor tudi pri Zadnji večerji in v kapelah, zelo pazljivi. Provincialnega ministra je potrebno vedno vprašati o njegovem pristanku za brate, ki bodo poslani v deželo Onkraj morja.
6. Poleg tega vam dajemo tudi oblast, v primeru, če bi se kdo od bratov upiral, da ga primerno opomnite, tudi s cerkvenimi kaznimi. Nič ne more nasprotovati tem navodilom, ne apostolske prepovedi in tudi ne statuti Reda, čeprav bi bili podprti s slovesno potrditvijo po apostolski ali drugačni zakonodaji in tudi ne, če bi bili od Svetega sedeža pod interdiktom, v splošnem ali v posebnem primeru ali izvzeti iz suspenza ali  ekskomunikacije, tudi ne, če bi apostolsko pismo ta indult popolnoma in v vsem in izrecno in dobesedno navajalo.

Želimo, da so bratje, ki so v to službo določeni in so navzoči na področju dežele Onkraj morja, pod pokorščino in vodstvom brata gvardijana vašega Reda, ki je kot provincialni minister Svete dežele.

(Dano v Avignonu, 21. novembra 1342, v prve letu našega pontifikata)