Manuel Musallam, Pismo iz Gaze in klic k miru

Mussalam, duhovnik v Gazi, roti kristjane k molitvi za mir v Gazi.

Od Božje Cerkve, ki je v Gazi, ljubljenim svetim v Palestini in ostalemu svetu - milost našega Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi.

Iz solzne doline, iz Gaze, s krvjo prepojene, kjer so milijon in pol prebivalcev oropali veselja, ki so ga nekoč imeli v svojih srcih, vam pošiljam te besede vere in upanja. Glede ljubezni pa - to je beseda, ki si jo še mi kristjani ne upamo več izreči, niti samim sebi. Danes duhovniki Cerkve dvigajo prapor upanja. Naj se nas Gospod usmili in nam prizanese, naj v Gazi pusti vsaj ostanek. Naj ne ugasi Kristusove luči, ki jo je prižgal diakon Filip, še v času prve Cerkve. Naj to, da trpimo skupaj s Kristusom, poživi našo ljubezen do Boga, ki je trenutno taka, kot bolnik na intenzivni negi. Kot duhovnik in oče, prinašam žalostno vest o smrti dragega nam dekleta, učenke desetega letnika na Šoli Svete družine, ki je postala prva krščanska žrtev, ki je umrla v tej vojni:

Christine Wadi€™ Al-Turk

Christine se je poslovila na sobotno jutro, 2. januarja 2009, zaradi strahu in mraza. Okna njihove hiše so bila namreč odprta, da koščki razbitih stekel ne bi zadeli otrok. Ko so prek njihove hiše prileteli izstrelki in so njihovi sosedje padli kot žrtve izraelskega napada, se je v grozi začela tresti po vsem telesu. Ko tega ni mogla več prenesti, se je zjokala na rami svojega Stvarnika in ga prosila za dom in zatočišče, kjer ne bo joka, vpitja in žalovanja, ampak veselje in sreča.

Moji bratje in sestre v Kristusu Jezusu, to, kar vidite in slišite na televizijskih ekranih, ni vsa boleča resnica o tem, kar prestajajo naši ljudje v Gazi. Njihovo trpljenje se je tako razgrnilo čez vso našo deželo, da nobena televizijska ali radijska oddaja ne more predstaviti vse resnice o njem. Brezobzirno obleganje Gaze je vihar, ki ste stopnjuje iz ure v uro: ni samo vojni zločin, marveč je pravi zločin proti človečnosti. Danes trpeče ljudstvo v Gazi trka na vest vsakega človeškega bitja, ki premore kaj dobrohotnosti, kmalu pa bo naš pravični Bog odločil o stvari.

Otroci v Gazi spijo ob svojih domačih na hodnikih svojih hiš (če jih imajo) ali v kopalnicah, zaradi varnosti. Ob vsakem šumu vztrepetajo, ob vsakem premiku in divjem napadu F-16. Res je, da so doslej letala F-16 večinoma uničevala sedeže vlade in Hamasa, a te stavbe stojijo na poseljenem področju in od stanovanj niso oddaljene več kot šest metrov, kar je najmanjša razdalja po zakonu o gradnji. Zato nasilje tako hudo prizadene tudi stanovanjske hiše in povzroči smrt tolikih otrok. Naši otroci trpijo zaradi duševnih pretresov, strahu, podhranjenosti, nedohranjenosti, revščine in nezadostnega ogrevanja.

Stanje v bolnišnicah je nepopisno žalostno. Že pred vojno naše bolnišnice niso bile primerno opremljene, zdaj pa tja vre na tisoče ranjenih in bolnih, toliko, da opravljajo operacije tudi na hodnikih, mnoge bolnike pa so premestili v Egipt prek mejnega prehoda Rafa. Mnogi med njimi se ne bodo nikoli vrnili, ker so že med potjo podlegli. Razmere v bolnišnicah navdajajo z grozo, parajo srce in že vodijo v histerijo.

Rad bi vam na kratko povedal, kaj se je v bolnišnici zgodilo družini Abdul-Latif. Med prvim napadom je izginil eden od otrok in njegova starša sta ga iskala ves prvi in drugi dan vojne, pa ga nista našla. Tretji dan, ko je šla družina okrog po bolnišnici, so naleteli na nekaj ljudi iz družine Jarad, ki so se zgrinjali okrog iznakaženega, ranjenega dečka, ki mu je odneslo nogi. Obraz je bil zmaličen, pa ne zaradi posledic napadov F-16, ampak zaradi kosov stekla, ki so padli nanj, ko so zadeli del bolnišnice. Ko so prišli do njega, je g. Abdul-Latif opazil, da je to njegov sin in ne sin Jaradovih. Družini sta se zanj prepirali, dokler fant ni prišel k sebi in povedal, čigav je; šele tedaj so ga lahko vzeli Abdul-Latifovi.

Naj bom kratek. To naše trpljenje dvigam k Bogu tako, kakor sem ga predstavil vam. Z našimi ljudmi v Gazi ravnajo kot z živalmi v živalskem vrtu; nimajo dovolj hrane in jočejo, pa nihče ne obriše njihovih solz. Namesto vode, elektrike in hrane - strah, teror in omejitve. Včeraj mi pek ni hotel dati kruha, ker ni hotel, da bi jedel nekaj, kar je narejeno iz moke, neprimerne za hrano ljudem in ki jo je začel uporabljati, ko mu je zmanjkalo dobre moke; tako je hotel izkazati spoštovanje do mojega duhovniškega stanu. Zaobljubil sem se, da ne bom več jedel kruha do konca vojne.

Želimo si, da vneto in vztrajno molite k Bogu in da trpljenje v Gazi omenjate pred Bogom pri vsaki maši ali bogoslužju. Pošiljam kratka pisma z odlomki iz Svetega pisma tukajšnji krščanski skupnosti, da bi v njihova srca prinašal upanje. Dogovorili smo se, da bomo vsako uro zmolili naslednjo molitev: O Bog miru, obsuj nas z mirom. O Bog miru, prinesi mir v našo deželo. Usmili se svojega ljudstva, o Gospod, ne huduj se nad nami za vedno. In zdaj vas prosim, da vstanete in zmolite prav to molitev.

Molitve, ki jih molite z nami, bodo ganile svet in pokazale, da kakršnakoli vrsta ljubezen, ki ne zajema tudi vaših bratov in sester v Gazi, ni ljubezen Kristusa in Njegove Cerkve; ta ne pusti, da bi ji na pot stopile verske in socialne ovire, niti vojne. Ko vaša ljubezen zajema tudi nas tukaj v Gazi, nam daje čutiti, da smo tudi mi nujno potrebni del ene Kristusove vesoljne Cerkve. Muslimani okrog nas so naši bratje in sestre. Z njimi delimo njihovo veselje in njihovo trpljenje. Eno ljudstvo smo, Palestinsko ljudstvo.

Navkljub vsemu, kar se dogaja, naše ljudstvo v Gazi zavrača vojno kot način za dosego miru in poudarja, da je pot k miru - mir sam. Mi v Gazi smo potrpežljivi in smo sklenili, da nimamo druge možnosti, kot da se predamo ali umremo za svojo deželo. Radi bi tako živeli, da bi častili Boga v Palestini in pričali za Kristusa - živeti hočemo za Palestino, ne zanjo umreti - toda, če je treba umreti, bomo umrli častno in pogumno.

MolĂmo skupaj za resnični mir, ki nam ga daje Kristus. Da bi volkovi in jagnjeta nekoč v miru prebivali skupaj, da bi se govedo in levji mladiči skupaj pasli, da bi otroci lahko iztezali svojo roko v kačje žrelo, ne da bi jim škodovalo.

Kristusov mir, v katerega ste bili tudi poklicani v enem telesu, naj bo z vami vsemi in naj vas varuje. Amen.

Vaš brat, Father Manuel Musallam Holy Family Priest

Gaza, 3. januar 2009.