Codex Sinaiticus

Najstarejši svetopisemski spis sedaj tudi na internetu

Tudi za preproste ljudi je sedaj dostopno bogastvo, ki je bilo nekdaj le izbrancem: CODEX SINAITICUS. Najprej samo del, verjetno pa v prihodnjem letu že celota na tej angleški strani. Lahko tudi tu na nemški strani.

Codex Sinaiticus velja za najstarejši krščanski svetopisemski vir s celotnim besedilom Nove zaveze in deloma tudi Stare zaveze. Izhaja iz sredine 4. stoletja po Kristusu. Ohranjenih je več kot 800 strani besedila in nad 40 fragmentov. Pravzaprav je ta dragocenost v moderni dobi doživela zelo žalostno usodo. Codex Sinaiticus €“ že ime samo pove, da je bilo besedilo hranjeno na Sinaju, v grškem pravoslavnem samostanu sv. Katarine. Nemški učenjak Konstantin von Tischendorf je postal pozoren na staro besedilo, tako pravijo, ko je ravno nek menih veselo kuril star pergament, ki ga je prinesel iz knjižnice. Ne ravno na časten način je del tega besedila pristal v ruski narodni knjižnici v St. Peterburgu, potem v British Library v London in v univerzitetni knjižnici v Leipzigu. Del besedila je ostal v samostanu sv. Katarine na Sinaju. V univerzitetni knjižnici v Leipzigu se nahaja 43 strani, v Londonu 67. Kot verjetno ni več mogoče, da bi celotno besedilo zopet spravili nazaj v samostan na Sinaj, je pa po drugi strani mogoče na drugačen način priti do svetopisemskega besedila prav zaradi moderne tehnike, ki je internet.

Digitalizacija omogoča boljše raziskovanje.

Reinhol Scholl je poudaril, da bo digitalna kopija omogočila boljše raziskovanje kodeksa, kot je bilo omogočeno tistim znanstvenikom, ki jim je bilo dovoljeno v roke vzeti izvirnik. Na izjemno natančnih digitalnih kopijah bo namreč mogoče prepoznavanje detajlov, ki na izvirniku ostanejo neopaženi. Ne gre namreč le za raziskovanje samega besedila - to je že dolgo znano -, ampak tudi za preučevanje načina zapisovanja ter drobnih podrobnosti, ki zanimajo znanstvenike, ki se ukvarjajo s starimi rokopisi.

Codex Sinaiticus je eden izmed le devetih rokopisov Nove zaveze, ki so nastali pred 11. stoletjem in ki so se do danes ohranili v celoti. Poleg tega v sinajski puščavi odkritega besedila kot posebej dragocena slovita še Codex Vaticanus in Codex Alexandrinus. Sicer pa danes za resničnega velja podatek, da je znan obstoj 5.746 rokopisov grških zapisov Nove zaveze, vendar jih le 60 vsebuje celoten zapis druge polovice krščanskega Svetega pisma.

Car kupi, boljševiki prodajo

Kot radodaren finančni podpornik von Tischendorfovih raziskav se je izkazal ruski car Aleksander II., ki mu je uspelo za 9.000 zlatih rubljev, ki jih je naklonil samostanu sv. Katarine, konec šestdesetih let 19. stoletja pridobiti celotno zbirko, danes znano kot Codex Sinaiticus, katero je von Tischendorf ob pomoči samostanskega sluge odkril leta 1859. Zgodba o rokopisu se tukaj seveda ne konča. Sovjetska oblast je leta 1933 za 100.000 funtov dragocenost prodala Veliki Britaniji.